POKRAJINSKE IMPRESIJE
Doživljanje sveta skozi pritajeno osebno zgodbo in občutenja socialnih nesorazmerij ter dnevnih dogodkov pogojujejo reakcije, ki so podlaga za nastajajoče slike Marjane Verbuč. Preboj skozi snovnost in oddaljenost od zla sodobnega sveta avtorica oblikuje v sliko, ki jo gradi s ploskovitimi potezami lopatice in s prepleti pastoznih in lazurnih površin. Njena likovna angažiranost je v sodobni materialnosti in literarni pripovedi ter osebno-izpovedni ikonografiji. Pri posameznih delih materialnost postavlja v prvi plan pred barvo in rekonstruira pomembne stopnje estetskih spoznanj in korakov resničnosti. Podoba je zaznamovana s kompleksnostjo, globino in neposrednostjo. Likovnost posreduje kot resno življenjsko kategorijo in jo osvaja po poti in z interesom ter zavzetim delom do intimnih in čutnih zaznav.
Slikarski proces je iskren in prepričljiv v koordinaciji vseh osebnih sposobnosti nasproti celotnemu kozmusu z dojetim in doživetim prispevkom.
V slikah Verbučeve je najbolj pogosta povezava s pokrajino in sestavljanje slike v členjenih pasovih, kjer se zgodba razpleta od dna proti vrhu po poti čutnih zaznav in izpovedi ali pa v horizontalnih pasovih, kjer spleta lirične vzorce s horizontalami drevesnih debel in vzpostavlja odnos med realnim utripom in iluzijo idealnega stvarstva.
S čisto pokrajino nas spominja na nebogljeno čistost narave in človeštva v kontekstu neustavljivega uničevanja.
Od raziskovanja vizualnega k raziskovanju likovnega, od posnemanja vidne resničnosti k raziskovanju čistih likovnih možnosti roma njena zavest in podzavest, ki ju od predmetne do likovne vsebine združuje v tonsko sinhronih celotah.
Običajne in minimalistične nadrobnosti postanejo velike, pomembne in neformalno opredeljene snovi estetskega učinkovanja. Danes ta sistem razmišljanja ni posebno pogost, ker vse deluje na globalnem, kjer se izgubljajo podrobnosti o drugačnosti in posebnosti.
Vrbučeva ubira poti prehajanja iz realnosti navideznega v irealnost ustvarjalne dražljivosti.
Odprtost in posluh za preprosta in manj ekskluzivna motivna izhodišča se pretaka v slikarkinem izrazitem toku energije iz zaznavnih hotenj vidnega sveta ter občutljivosti za tako izpoved. V tem toku so njena prizadevanja zaustaviti vsakdanje drvenje ter vsaj za hip ustaviti čas. V tem hipu se zazreti vase in se soočiti s tem kar nas »objema« v prostoru in času v katerem se nahajamo in se ga, v vrtincu hitrosti, žal ne zmoremo zavesti in zato neustavljivo hiti mimo nas.
Te okruške dogajanj iz narave Verbučeva pretvarja v svoje slike. V soočenje postavlja lirične barvne tvorbe kot zrcalne podobe pokrajine in dejstva tega trenutka. Ustvarjalni dvomi se odslikujejo v motivih, ki so posledica njenega subjektivnega odnosa do ustvarjenega motiva. Subjektivnost je v umetnosti pogostejša pri tistih ustvarjalcih, ki ga podrejajo fiktivnemu doživljanju, ki prihaja iz podzavesti. Predstavitev likovnih elementov z umestitvijo v nek časovni okvir in s primerjavo zazrto deloma v preteklost deloma pa v prihodnost, ustreza njenim ustvarjenim tokovom in njenim ustvarjalnim nagibom. Redukcija izraznih oblik in vrednotenje med polihromnimi učinki na platnu in papirju, vodijo k postopnem opuščanju najbolj tradicionalnih elementov slikarstva, ki ga ustvarja z misterioznim vtisom trdne strukture in prekrivajočo barvno kopreno. Konture oblik so izrazite a se tudi zlivajo s sosednjimi ploskvami v usklajeno površino. Krepi občutljivost za barve ob definirani pulzivnosti, ki jo predaja v dojemanje in presojanje gledalcu. Slikarkine barvne metafore spominjajo na ekrane preko katerih materialni svet vizualizira v duhovnega.
Iskrivost in ročna spretnost pa je v umetno-obrtnih izdelkih iz gline Verbučevo impulzivno in s polnim angažiranjem prevzela. Z raziskovanjem in predanostjo ustvarjalnemu delu v glini je zelo nadgradila krasilno tehniko keramičnega oblikovanja.
